(Zapis o osebni rasti in notranjem doživljanju otrok)
Pogosto mislimo, da otroci v rejništvu potrebujejo predvsem materialne stvari. A letošnji jesenski tabor, ki smo ga med počitnicami (27.–30. 11.) organizirali v sodelovanju z društvom AIA – Mladinski center Mengeš, nam je pokazal, da potrebujejo nekaj dražjega: prostor, kjer so lahko avtentični.
Pod vodstvom Sanje (magistrice predšolske vzgoje in vodje plesnega centra Movea) in njene pomočnice Kaje se je v treh dneh zgodila mala transformacija, ki presega običajno varstvo. Sanja je z nami delila nekaj dragocenih opažanj, ki nam pomagajo razumeti notranji svet teh otrok.
Eksplozija lastne domišljije
Sanja poudari “Na običajnih varstvih otroci pogosto posnemajo trende s spleta ali pa pasivno čakajo na navodila. Tu pa se je, ko so se otroci počutili varne, sprostila ustvarjalna energija.“
Otroci niso iskali idej v virtualnem svetu. V igri so ustvarjali svoje svetove. Od unikatnih poslikav buč do “Harry Potter” čarovniških napojev iz limonade. Sanja opaža: “Prihajali so k meni s čisto svojimi idejami.” Čeprav so bili pri ročnih spretnostih (rezanje, lepljenje) sprva negotovi in so hitreje izgubili pozornost, je bil končni rezultat dragocen: tisti žar v očeh in ponos, ko so dokončali nekaj svojega.
Ko šport postane stiska
Tabor je razkril tudi ranljivost. Opazili smo, da športni turnirji za te otroke predstavljajo večji stres kot za vrstnike. Strah pred porazom, sram pred tem, da bi se “osramotili”, in nizka samozavest so hitro prišli na plano.
Ravno zato so bile aktivnosti, kot sta soba pobega in iskanje skritega zaklada po Mengšu, ključne. Tam niso tekmovali drug proti drugemu, ampak so sodelovali. Razvijali so raziskovalne instinkte in se učili, da so skupaj močnejši.
Skrivnost pobarvank
Morda najbolj ganljiv detajl tabora pa je bil odnos do pobarvank. Otroci so jih barvali v ogromnih količinah in prosili, naj jih natisnemo še in še. Kot bi jih bilo strah, da bo zmanjkalo. Da je ta trenutek ustvarjanja in obilja le preblisk, ki ga bo konec. Ta “žeja” po barvah nam je dala misliti, kako pomembno je, da jim zagotavljamo občutek stalnosti.
Hvaležnost in svetleči baloni
Tabor se je zaključil s plesno delavnico, diskom in svetlečimi baloni. A tisto, kar je ostalo, je bila hvaležnost.
Otroci so se odprli, pripovedovali svoje ranljive zgodbe in se zahvaljevali za vsako malenkost – za igro, za pogovor, za pozornost. »Ta hvaležnost v očeh ti pogreje srce,« je zaključila Sanja.
Zahvaljujemo se ekipi AIA Mengeš, da smo skupaj ustvarili spomine, ki bogatijo za vse življenje.
