Od zakonodaje do življenja: Svetle plati in izzivi rejništva
Zapis o družbi, sistemu in prihodnosti – ko se besede spremenijo v dejanja
Opis: Poročilo z okrogle mize o rejništvu v Domžalah, kjer so strokovnjaki mag. Darko Krajnc, Marta Tomec in Maksimiljana Mali razprli svetle plati in izzive slovenskega sistema rejniške dejavnosti po sprejetju novega zakona ZIRD – in razkritje, zakaj večina ljudi o rejništvu razmišlja narobe.
Uvod: Ko se zaključi trilogija, se začne pot
Če smo z jesenskim taborom gradili JAZ vsakega otroka in z Miklavževanjem kulturo povezovanja v MI, smo v ponedeljek, 15. decembra 2025, nagovorili še tretjo, morda najtežjo razsežnost – VSI. Sistem, zakonodajo in odgovornost celotne družbe.
V Knjižnici Domžale smo se zbrali, da bi spregovorili o tem, česar se ne sme prikriti: o otrocih, ki nosijo več poguma in bolečine, kot bi si upali priznati. O rejniških družinah, ki jim manjka ne le denarja, ampak tudi pravne podpore in družbenega razumevanja. O zakonodaji, ki je leta nazadovala, zdaj pa z novim Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD) končno prinaša upanje.
Ta večer ni bil le informativna oddaja o sistemskih spremembah. Bil je privilegij vstopiti v popolno tišino srečanja s človečnostjo, ki jo pogosto pozabljamo.
Narobe vprašanje
Ko večina ljudi prvič sliši o rejnikih, se vprašajo: “Zakaj bi to sploh kdo počel?” Ne vprašajo zlonamerno. Resnično ne razumejo. In prav v tem je problem.
Predstavljamo si rejništvo kot vrsto dobrodelnosti. Kot neko žrtev. Ljudje, ki vzamejo tuje otroke, ker morajo, ker so bolj potrpežljivi, ker imajo več ljubezni, kot je običajno. Ampak to ni to.
Naš občutek povzamejo besede člana Gregorja, ki je letos častno opravil vlogo Miklavža: “Težko opišem, kaj človek občuti, ko pred seboj vidiš otroške oči, ki nosijo več poguma, bolečine in upanja, kot bi si kdo mislil. V trenutku ti postane jasno, da to ni samo obveza – to je privilegij.”
Privilegij. Ne obveza. To je bistvo, ki ga večina ljudi spregleda. In ravno tega so se dotaknili trije izjemni sogovorniki, ki so nas spremljali skozi večer: mag. Darko Krajnc, predsednik Rejniškega društva Slovenije in poslanec, Marta Tomec, socialna delavka CSD Domžale, in Maksimiljana Mali, svetovalka rejniškim družinam in urednica Rejniškega glasnika.
Zakonodaja, ki jo je spisalo življenje
Moderator Gašper Roser-Kemperle je večer odprl s pravim vprašanjem: “Kaj pomeni, da smo v letu 2025 uspeli?”
Poslanec mag. Darko Krajnc je z ganjenostjo, ki jo je težko skriti, delil zgodbo o parlamentarnem soglasju, ki se ne zgodi vsak dan. Nova zakonodaja, sprejeta maja 2025, je bila podprta z 70 glasovi za, nič proti. “Še danes sem ganjen,” je priznal. V času, ko je politika razklana, je rejništvo združilo.
A pot do tega trenutka je bila dolga. Desetletja so rejniške družine prejele zgolj 163 evrov za plačilo dela. Brez pravice do pravnega zastopanja na sodiščih. Brez supervizije, ki bi jim pomagala nositi čustveni nahrbtnik travmatiziranih otrok. Nova zakonodaja prinaša bistveno višje plačilo dela (460 evrov), brezplačno pravno pomoč in sistemsko zagotovljeno supervizijo.
To niso le številke. To je razlika med tem, ali rejnik sedi v sodni dvorani nemo in nemočen, medtem ko biološki starši s plačanimi odvetniki branijo pravice do otrok, ki jih niso znali zaščititi – ali pa končno stoji ob njihovem boku.
Tri leta, ki odločajo
Zakon določa triletno obdobje, v katerem se preveri, ali se otrok lahko varno vrne k biološkim staršem. Če starši ne pokažejo napredka – če ne sodelujejo v programih zdravljenja odvisnosti, če vztrajajo v nasilju, če manipulirajo s sistemom – se mora iskati trajna rešitev: posvojitev ali trajno rejništvo.
Marta Tomec, ki se po skoraj 40 letih predanega dela na področju rejništva poslavlja v pokoj, je delila izkušnje s terena. “Otrok ne vzamejo zaradi kaprice,” je poudarila. “Otroci prihajajo iz visoko ogrožajočih razmerij, iz nezagotavljajočih družin.” Znanost je že dolgo dokazala: za zdrav psihofizični razvoj otrok nujno potrebuje varno družinsko gnezdo. Ko tega ni, mora sistem ukrepati.
Paradoks pripadnosti
A tu se začne balansiranje na robu nožev. Kako zaščititi otroka, ne da bi nepravično obsodili starše? Kako ohraniti stike z biološko družino, če ti povzročajo novo travmo?
Razmislite o tem: otrok pride v rejniško družino, ker so ga njegovi biološki starši pretepali, zanemarjali, zapustili. Vendar ta otrok še vedno ljubi te starše. Še vedno upa, da se bodo spremenili. Še vedno občuti lojalnost do ljudi, ki so mu naredili najhujše stvari, ki jih lahko nekdo naredi otroku.
Hkrati pa lahko ta isti otrok zacveti v rejniški družini. Lahko najde mir, začne zaupati, se nauči, da svet ni samo bolečina. Ne zato, ker bi pozabil svoje biološke starše, ampak kljub temu, da jih še vedno nosi s seboj.
Kaj nam to pove o človeku? Da naše čustvo pripadnosti ni logično. Da ljubezen do staršev ni pogodba, ki jo lahko prekinemo, ko druga stran ne izpolnjuje pogojev. Da smo sposobni ljubiti ljudi, ki nas ranijo, in hkrati sprejeti pomoč od ljudi, ki so nam tuji.
To ni slabost. To je naša najgloblja lastnost – sposobnost nositi protislovja.
Mit o hvaležnosti – in resnica o ljubezni
Eden najbolj ganljivih trenutkov večera je bil, ko je Maksimiljana Mali spregovorila o mitu, ki duši mnoge rejnike: “Mit, da bo otrok hvaležen, da je v družini… otroci ne znajo tega pokazati.”
Otroci v rejništvu nosijo rane, ki se celijo le skozi dolgotrajno, dosledno in potrpežljivo ljubezen. Ne morejo biti hvaležni, ker predelujejo travme. Ne morejo pokazati naklonjenosti, ker se bojijo, da bo ljubezen spet izginila. Ne morejo zaupati, ker so bili že prevečkrat izdani.
Obstaja mit, da bodo rejniški otroci hvaležni. Da bodo pokazali, kako cenijo, kar dobijo. Ne bodo. Otroci tega ne znajo. Še posebej ne otroci, ki so bili ranjeni.
Ampak če razmišljaš o rejništvu kot o transakciji – jaz dam, ti si hvaležen – si že zgrešil bistvo. Ljudje ne pomagajo, ker pričakujejo zahvalo. Pomagajo, ker je potrebno. Ker vidijo nekaj, česar drugi ne vidijo.
Rejniške družine to vedo. In kljub temu vztrajajo. Ne zaradi hvaležnosti, ampak ker je to prava ljubezen – tista, ki daje brez pričakovanj. Kot je delil eden od rejnikov: “Rejniške družine nobenega otroka po preteku rejniške pogodbe ne postavijo pred vrata.” Podpora traja naprej – tudi ko se otrok osamosvoji, tudi ko odraste, tudi ko uradna pogodba poteče.
Najboljši dokaz, da je rejništvo nekaj drugega kot pogodba, je to: družina ni nekaj, kar traja, dokler je papir veljaven. Je nekaj, kar ostane, ker je enkrat nastalo.
Stigma, ki boli bolj kot revščina
Eno najtežjih spoznanj večera je bilo, kako globoka je stigmatizacija otrok v rejništvu. Otroci skrivajo, da živijo v rejniški družini. Bojijo se, da bi jih vrstniki zavrnili. Da bi jih gledali drugače. Da ne bi bili več “normalni”.
Steve Jobs je bil otrok v rejništvu. John Lennon tudi. To niso izjeme, ki potrjujejo pravilo. To je pravilo – ljudje, ki dobijo priložnost, lahko postanejo kdorkoli.
Vendar večina rejniških otrok skriva svojo zgodbo. Sramujejo se je. Kot da bi bilo nekaj narobe z njimi, ne s svetom, ki jih je pustil na cedilu.
To je bolečina, ki je sistem ne more rešiti le z denarjem. Potrebujemo družbeno spremembo, kulturni premik v razmišljanju. Kot je poudarila Maksimiljana Mali v Rejniškem glasniku: “Rejništvo je mnogo več kot zakonodaja: je tenkočutna skrb, sodelovanje in ljubezen.” Te besede niso romantična retorika. So odgovor na sistemsko pomanjkanje empatije.
Zakaj se številke manjšajo?
V Sloveniji je trenutno približno 850 otrok v rejništvu. Številka pada, ne ker bi bilo manj ogroženih otrok, ampak ker pada število rejniških družin. Družba se stara, mladi ne vstopajo v sistem, stigma ostaja.
Zakaj se število rejniških družin zmanjšuje? Slišimo razlage o birokraciji, o premajhnih odškodninah, o zahtevnosti postopkov. Vse to je res. Ampak menimo, da gre za nekaj globljega.
V Lukovici in Moravški dolini je rejništvo nastalo spontano, dolgo preden je obstajal kakšen zakon. Skupnosti so videle otroke v stiski in jih vzele k sebi. Nobenega ministrstva, nobene dokumentacije. Samo očitna potreba in ljudje, ki so se odzvali.
Danes imamo sisteme, zakone, odškodnine, usposabljanja. Vendar rejniških družin je manj. Zakaj?
Morda zato, ker smo začeli na rejništvo gledati kot na poseben program, ne kot na nekaj, kar ljudje preprosto počnejo. Ko nekaj formaliziraš, ga včasih oropaš njegove biti. Rejništvo ni služba. Ni hobi. Je način življenja, ki zahteva, da si pripravljen na popolno spremembo svojega sveta za nekoga drugega.
In tukaj je paradoks: takratni rejniki so imeli manj izobraževanja, a več praktičnih veščin. Znali so šivati, kuhati, popravljati stvari, delati z rokami. Imeli so stabilnost, ne v smislu denarja, ampak v smislu zaupanja vase in v svoj način življenja. Niso bili bogatejši. Bili so bolj suvereni.
Mogoče nam manjka ravno to. Ne denarja. Suverene gotovosti, da zmoremo poskrbeti za še enega človeka.
Slovo, ki ostane v srcu
Posebno čustven trenutek večera je bil poslovilni pozdrav Marti Tomec, socialni delavki, ki je več kot tri desetletja stala ob strani rejniškim družinam iz Domžal, Mengša, Trzina, Lukovice in Moravč. Naše sodelovanje se je pričelo v času naše ustanovitve daljnega leta 1997. V tistih 30 letih je Marta videla stotine otrokovih usod, se borila za njihove pravice, poslušala bolečino in slavila zmage.
Ko se je zbrala tišina in so se zaokrožile besede zahvale, je bilo jasno: ljudje kot Marta so tisti, ki sistemu dajejo dušo. Zakonodaja je okvir, a ljubezen in vztrajnost konkretnih ljudi na terenu sta tisto, kar spreminja življenja.
Pravo vprašanje
Ko vidiš otroka, ne vidiš samo tega, kakšen je zdaj. Vidiš, kakšen bi lahko postal. Vidiš možnosti, ki bi jih brez tebe nikoli imel. To ni aroganca. To je upanje, ki ni zaslepljeno z realnostjo, ampak kljub njej.
Prijatelj, ki je vprašal “Zakaj bi to kdo počel?”, je imel napačno vprašanje. Pravo vprašanje je: “Kaj vidiš, ko vidiš otroka v stiski?”
Nekateri vidijo problem. Nekateri vidijo obveznost. Redki vidijo privilegij – možnost, da nekomu spremeniš življenje na način, ki ga malo kaj lahko.
Rejništvo nam ne kaže, kako dobri smo lahko ljudje. Kaže nam, da je ljubezen izbira, ne čustvo. Da lahko postanemo družina s kom koli, če smo pripravljeni se odpreti. Da ni vedno krvna vez tista, ki šteje.
In morda je to tisto, kar nas najbolj plaši. Ne odgovornost. Ne težave. Spoznanje, da je družina nekaj, kar ustvarimo, ne nekaj, kar dobimo. Da moramo izbirati. Da je to na nas.
Povzetek: Pot naprej
Okrogla miza v Knjižnici Domžale je bila zaključek trilogije, a hkrati začetek.
Začetek zavesti, da je rejništvo odgovornost nas vseh. Začetek razumevanja, da sistemske spremembe potrebujejo čas, a da se zgodijo, ko dovolj ljudi reče: “Uspelo nam je.”
Zgodovina rejništva v Sloveniji sega v čas med vojnama, ko se je v Lukovici in Moravški dolini razvila iz pristnih življenjskih potreb – ne zaradi zakonodaje, ampak zaradi solidarnosti. Ta duh še vedno živi. V rejniških družinah, ki delijo vse dobrine enakopravno. V socialnih delavcih, ki skrivaj rešujejo življenja. V prostovoljcih Rejniškega društva Slovenije, ki se že 20 let borijo za pravice.
Večer se je zaključil z zavedanjem: funkcionalna družina lahko pretrga medgeneracijski cikel socialne izključenosti. Stabilno rejniško okolje omogoča zdravo osebnostno rast in zmanjšuje posledice preteklih travm. Praktične življenjske veščine in čustvena stabilnost rejnikov so pogosto pomembnejše od formalne izobrazbe.
In najpomembneje: otrok potrebuje vedeti, kje je njegov dom, komu pripada. Samo tako ima mirno tisto.
Poziv k dejanju: Bodimo luč
Ko se je pred mesecem in pol Miklavž obrnil k 113 otrokom in jim rekel: “Verjemi vase, pa bo šlo. Naredi prvi korak in pogum pride za tabo,” niso bile to le prazne besede.
Bili so poziv k dejanju. Za otroke, da verjamejo. Za rejnike, da vztrajajo. Za vse nas, da prižgemo luč tam, kjer je tema.
Kako lahko pomagamo?
- Razmislite o rejništvu. Če imate v srcu in domu prostor za ranjenega otroka, stopite korak naprej. Informacije najdete na CSD ali Rejniškem društvu Slovenije.
- Podprite rejniške družine. Rotary klub Domžale nadaljuje z aktivnostmi za otroke v rejništvu – s štipendijami, tabori, dogodki. Vaš prispevek šteje.
- Borite se proti stigmi. Otroke v rejništvu obravnavajte s sočutjem, ne pomilovanjem. Niso žrtve – so pogumni posamezniki, ki zaslužijo normalno otroštvo.
- Zagovarjajte sistemske izboljšave. Sprejetje ZIRD je bil velik korak, a pot je še dolga. Potrebujemo hitrejše sodne postopke, boljšo pravno zaščito, večjo promocijo rejništva.
- Delite pozitivne zgodbe. Mediji naj predstavljajo uspehe, ne le odmevne tragedije (npr. Koroški dečki). Uspešni posamezniki z izkušnjo rejništva so dokaz, da sistem deluje.
Pomembno je, da drug drugemu prižgemo luč.”
Svet se spremeni takrat, ko se za trenutek ustaviš in vidiš človeka pred seboj. Takrat, ko razumeš, da je rejništvo privilegij – privilegij, ki globoko in trajno spremeni pogled na človečnost.
Rotary klub Domžale
Služimo, da spreminjamo življenja.
Ključne besede: Rotary Domžale, rejništvo, okrogla miza, dobrodelnost, otroci, Darko Krajnc, Marta Tomec, Maksimiljana Mali, Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, ZIRD, rejniške družine, CSD Domžale, projekt, podpora otrokom, humanitarnost, Lukovica, Mengeš
Datum dogodka: 15. december 2025
Lokacija: Knjižnica Domžale
Število udeležencev (v celoletnem projektu): 113 otrok na Miklavževanju, več deset družin iz širše regije
